Zdravstveni alarm, ki me je ustavil
Življenje teče,samo do sebe, samoumevno…. Vse dokler življenje ne obstane.
Sem človek, ki gre vedno na vse ali nič. Ko se podam na novo pot, v projekt ali odnos, vanj vložim celo sebe, da zadeva steče, raste in se razvija. Del te razlage se zagotovo skriva v moji Djotiš karti – po Djotišu sem škorpijonka. Kot škorpijonka se predam z vsem srcem in ne izpustim zlahka.
To je čudovita lastnost, dokler se posvečam stvarem, ki me podpirajo. Kadar pa se z enako intenzivnostjo oklepam stvari, ki so zame škodljive, to vztrajanje postane destruktivno. Ta notranji boj med mojo vztrajno naravo in potrebo po spuščanju se odraža v mojem vsakdanjem življenju. A situacija, ki me je na tem področju zares zaznamovala, se je zgodila med prehodom iz leta 2025 v leto 2026.
Ko vztrajanje postane škodljivo
V zadnjih letih sem se kot prava škorpijonka popolnoma predala vsemu: zakonu, otrokom, svojemu podjetju, delu na sebi, izobraževanju, .. V mojem življenju je bilo preprosto ogromno vsega – obveznosti, navad in ljudi. Vedela sem, da moj tempo ni ok, a sem vztrajala. Čutila sem, da moje telo ne sledi več mojemu umu. Slišala sem opozorila telesa a ga nisem zares poslušala. Dovolila sem, da je bil um glasnejši od mojega notranjega glasu. Govorila sem si: “Močna si, zmoreš, saj bo minilo.”
Vendar ni minilo. Stanje se je samo stopnjevalo, dokler se decembra, le nekaj dni pred prazniki, ni pojavila nenavadna ginekološka krvavitev. Ta simptom je bil le vrh ledene gore. Že dlje časa sem ignorirala bolečine v sklepih in mišicah, glavobole, vrtoglavice, meglo v glavi in utrujenost.
Od opozorilnih znakov do kaplje čez rob
Krvavitev je bila tista kaplja čez rob, ki me je končno prisilila, da se naročim na pregled. Prvi obisk pri ginekologinji je minil v redu. Vzela je bris materničnega vratu in pripomnila, da glede na moje simptome v najslabšem primeru pričakujeva predrakave spremembe.
Zaradi praznikov sem na izvide čakala dlje kot običajno. Glede na to, da sva se pogovarjali o možnih predrakavih spremembah sem v času na čakanje izvidov vsak dan doživljala pravi “vlakec strahu”. Vem, da so predrakave spremembe na materničnem vratu dokaj pogoste pri ženskah. Vem tudi to, da so popolnoma ozdravljive. Vseeno pa se je občutek spremenil, ko so te besede postale osebne in je karnaenkrat obstajala možnost, da to postane del moje realnosti.
Da bi se umirila, sem zavestno preusmerjala misli k najboljšemu možnemu izidu. Meditirala sem, si delala Reiki, uporabljala afirmacije za zdravje ter se posvečala stvarem, ki so mi vlivale zadovoljstvo.
(P.s. sledi tudi blog o tem kako sem dejansko afirmirala, kako sem meditirala, kaj sem počela, da sem se počutila bolje. Vse metode, ki sem jih uporabljala bom opisala v blogu, ki bo sledil blogom o moji izkušnji.)
Ko se prazniki vlečejo
Čas običajno hitro beži, ko pa čakaš na ključne zdravstvene informacije, se dnevi vlečejo kot meseci. Zato so bili moji decembrski prazniki sicer čudoviti, družinsko obarvani in prijetni a hkrati tudi psihično naporni.
Po novem letu so končno prispeli izvidi: blage predrakave spremembe. Izvid me je najprej malo stresel kmalu zatem pa sem si dejansko oddahnila, saj sem vedela, da je to stanje, ki ga telo še lahko pozdravi samo in je popolnoma ozdravljivo.
Sredi januarja sem imela ponovni pregled, kjer naj bi mi zdravnica podrobneje razložila izvid. Na koncu pogovora je dejala: “Pa dajva za vsak slučaj ponoviti še kolposkopijo, da se prepričava, da vse izgleda dobro.”
Stavek, ki mi je podrl svet
Pregled, torej kolposkopija, pa ni potekala po načrtih. Sluznica materničnega vratu je bila spremenjena, na večih delih, zato je ginekologinja vzela vzorce tkiva za biopsijo. Po pregledu je bil njen komentar: “Mislim, da rak tole še ni.” Ko sem zaslišala te besede se mi je podrl svet. V moji glavi so začela divjati vprašanja: “Kako rak? Obstaja možnost raka? Zakaj se sploh pogovarjava o tem? “
Izvidi brisa PAP niso bilo zanesljivi ker je bila v času odvzema prisotna krvavitev. Moj maternični vrat pa je med posebnim pregledom, kolposkopijo, izgledal precej spremenjen. Spremembe vidne s “prostim očesom” niso dober znak …
Ordinacijo sem zapustila mirna, a ko sem prišla v avto, sem se razjokala kot dež. Jokala sem celo pot do doma, nato v objemu mame in kasneje v objemu moža. Dve uri se nisem mogla ustaviti – niti nisem hotela. Vedela sem, da skozi solze spuščam ves tisti odpor, ki se je nabiral v meni.
Iskanje vzrokov: Ko telo prižge rdečo alarmno lučko
V tednih čakanja na izvide biopsije se je “vlakec strahu” vrnil. Večkrat na dan sem morala zavestno preusmerjati misli stran od najhujših scenarijev. Z afirmacijami, meditacijo in Reikijem sem poskušala dvigovati svojo vibracijo.
V tem času sem razmišljala, kaj me je pripeljalo do te točke. Odgovor je bil jasen: svoje telo sem prignala do roba. Dolgo mi je pošiljalo opozorilne signale, ki sem jih vztrajno zavračala, dokler se ni prižgala rdeča alarmna lučka, ki je nisem mogla več ignorirati.
Kako daleč sem zares potisnila svoje telo, sebe? …
SE NADALJUJE …